Dear Future Me,

Ko boš prebirala te vrstice, boš stala na koncu poti. Ali morda na začetku nove. Tiste, ki je bila vedno v tebi. Morda bodo tvoje noge utrujene in oči polne solza. Morda bo tvoje srce nežno kot ravnokar odprt popek spomladanske češnje. Ne glede na to, kaj sedaj čutiš, si tukaj. In to je vse, kar šteje.

Nisi tukaj zato, ker si bila popolna ali ker si sledila popolnemu načrtu. Nisi tukaj zato, ker si uresničila vse cilje. Tukaj si zato, ker si hodila. Ker si dihala. Ker si ljubila. Ker si zaupala.

Vem, po čem si hrepenela preden si odšla na pot. Hrepenela si po občutku svobode, ki prihaja, ko si eno z naravo. Hrepenela si po nekem globljem stiku s samo sabo. Takšnem stiku, v katerem se vsaka plast uma malce razrahlja. Hrepenela si po neki tihi potrditvi, da tvoje življenje ni boj, ampak pesem (čeprav ima včasih epske razsežnosti). Hrepenela si po tem, da brez odvečnih besed slaviš življenje samo. Hrepenela si po tem, da žariš! Ne zaradi uspeha, ne zaradi priznanja, še manj zaradi pričakovanj! Ampak preprosto zato, ker ljubiš življenje in ker življenje ljubi tebe!

Prepričana sem, da si vse, po čemer si hrepenela, tudi našla! Ne na poti, ampak v sebi. Saj veš, poznam te! Precej let sem že s tabo. 52. obletnico najinega prvega srečanja sva praznovali na poti! Zato vem, česa si tiho želiš, kaj je tisto, kar morda ne želiš na glas povedati. Želiš občutiti, da si del sveta, ne ločena od njega. Odložiti želiš bremena, ki si jih morda predolgo nosila, srečati ljudi, od katerih se boš učila.

Prepričana sem, da ti je Camino dal točno tisto, kar tvoja duša globoko v sebi ve, da potrebuje. Na pot nisi odšla, ker bi nekaj iskala, nekaj, kar moraš spremeniti. Na pot si odšla, da se spomniš, kdo si, že ves čas.

Nisi prosila za razsvetljenje, za čudeže, niti za odgovore, ampak zgolj za to, da te tvoj dih nežno pripelje od enega do drugega koraka. Prosila si za lahkotno hojo, ne da bi lovila cilje. Želela si plesati skozi trenutke!
Prepričana sem, da si na poti spoznala tudi ljudi, ki so postali soplesalci v tem tvojem poplesavanju. Ti je kdo podaril nasmeh, ko si bila utrujena? Brez besed podal vodo? Te tiho pustil, da greš svojo pot, brez vprašanj? Vsaka duša, ki se te je dotaknila, je prišla z razlogom!

Poglej nazaj, na vsak korak. Na vsak dih. Na vsak trenutek, ko si bila na tleh in na vsak trenutek, ko si plesala s soncem, vetrom in oceanom.

Pomisli, kaj vse si doživela, v zadnjih štirinajstih dneh! Občutila si utrujenost, občutila si čustva. Upam, da si v njih našla nežnost, ne priložnost za boj. Predvidevam, da so včasih šepetale bolečine. Upam, da si slišala njihov šepet in jih ubogala in ne premagovala. Verjetno so tvoje misli pogosto odplavale. Upam, da si jih pustila, ne ujela. Če si na pot odšla s spoštovanjem, ne z dokazovanjem, je tvoje telo hodilo zate, ne proti tebi. Ravnaj z njim še naprej tako. S spoštovanjem.

Upam, da svoje poti nisi merila v kilometrih, ampak v korakih srca, v tem, koliko si v vsakem koraku začutila, da živiš. Upam, da si na poti pustila vse, kar si mislila, da moraš biti, vse, kar si rekla, da moraš doseči. Upam, da si spoznala, da si del svetlobe, val oceana, šepet vetra, dotik sonca. Da si življenje, ki se živi.

V nahrbtniku nisi imela veliko. Le oblačila, vodo in nekaj hrane. A našla si v njem tudi prostor za pogum, svobodo in odprto srce. Upam, da te je pot naučila preprostosti življenja, da je manj res več, da si osvobodila svoje telo, svoj dih, svojo pot in da resnično nosiš sebe. Samo sebe. In to je dovolj.

Vem, da te sedaj skrbi vračanje domov, saj se vračaš spremenjena. Ne glasno in dramatično, ampak z neko notranjo tišino, za katero te skrbi, da jo svet okrog tebe ne bo razumel. Kako te ne bi skrbelo!. Živela si osnovno resnico bivanja: dih, korak, trenutek, nebo, veter. Doma pa se bo svet spet vrtel v ritmu urnikov, pričakovanj, hitrega govora, pozabljenih korenin. Ne skrbi, če se bo zdelo, da si premehka ali prepočasna za tempo domačega sveta. V resnici si samo bolj pristna. Bolj živa. Bolj tukaj.

Zdaj, ko si tu, na koncu poti, ne raziskuj, kaj si dobila, kaj spremenila. Samu začuti! Začuti, da si, da živiš, da dihaš. In to je tisto, kar je čudež. To je zmaga. To je življenje.

Naj bo vsak tvoj nadaljnji korak, kjerkoli že bo, poln modrosti in nežnosti, ki si jo našla v sebi. Naj bo tvoje življenje še naprej Camino - ne potovanje k cilju, ampak ples s svetom.

In ko boš pozabila, ko bo svet spet postal pretežak, ko bo prah vsakdanjosti prekril tvoje korake, se spomni! Spomni se, da v tvojem telesu diha življenje, da kjerkoli si, si vedno doma. Vedno si bila in vedno boš!

Rada te imam in ponosna sem nate.

Your past self.